O potovanju v Gruzijo sem razmišljala že kar nekaj časa. Letos pa je končno prišla na vrsto. Ker imava najraje razgibane dopuste, kjer lahko združiva mesta, naravo, pohodništvo in dobro hrano, se je Gruzija izkazala za popolno izbiro. Če razmišljaš o potovanju tja, naj ti že na začetku povem – pričakuj čudovite gore, odlično kulinariko in precej divjo vožnjo po cestah.
Letalske karte in prihod v Kutaisi
Priletela sva v Kutaisi, saj so bile letalske karte iz Benetk daleč najugodnejše. Za povratno karto sva odštela približno 180 € na osebo, v ceno pa je bila vključena 10-kilogramska prtljaga in izbira sedežev. Če potuješ z manj prtljage in si glede datumov nekoliko prilagodljiv, lahko najdeš tudi precej cenejše karte.
Na letališču sva naročila Bolt in za vsega 3 € naju je voznik odpeljal do centra mesta, kjer sva preživela prvo noč.
Kutaisi – prijeten začetek, ki pa naju ni najbolj očaral
Prvi večer sva izkoristila za sprehod po mestu, da sva malo začutila utrip Gruzije in se privadila na novo okolje. Kutaisi je simpatično mesto, vendar na naju ni naredilo posebnega vtisa.
Veliko bolj si bova zapomnila večerjo. Za približno 25 € sva dobila toliko odlične gruzijske hrane, da sva komaj vstala od mize. Po večerji sva skočila še na pijačo, nato pa zgodaj v posteljo, saj naju je naslednji dan čakala dolga vožnja.
Prevzem avtomobila in pot proti Stepancmindi
Naslednje jutro sva prevzela rentan avto in začela pot proti Stepancmindi (Kazbegiju), ki je bila eden glavnih razlogov za obisk Gruzije.
Najprej sva nameravala obiskati jamsko mesto Uplistsikhe pri Goriju, vendar je bila sobota, parkirišča so bila polna, povsod ogromno domačinov in šolskih skupin, zato sva se obrnila.
Namesto tega sva obiskala Stalinov muzej v mestu Gori, ki je zanimiv vpogled v zgodovino države.
Naslednji postanek je bil ob znamenitem akumulacijskem jezeru Ananuri. Razgledi so res čudoviti – turkizna voda, gore in srednjeveška trdnjava ustvarijo pravo razglednico. Malo manj razgledniška pa je bila cena soka iz granatnega jabolka. Za 3 dcl sva plačala kar 15 €, zato priporočam, da pred naročilom vseeno pogledaš cenik.
Pred prihodom v Stepancmindo sva se ustavila še pri znamenitem Monument of Friendship. Turistov je ogromno, ampak razgledi na Kavkaz so res spektakularni.
Gruzijske ceste – pripravi živce
Pot do Stepancminde je bila pravo doživetje.
Ceste so mestoma polne lukenj, tovornjaki prehitevajo tudi tam, kjer si tega res ne bi predstavljal, vozniki pa imajo precej svoj slog vožnje. Če boš najel avto, vozi previdno in računaj, da bo vožnja trajala dlje, kot kaže navigacija.
Ko sva končno prispela v Stepancmindo na približno 1700 metrih nadmorske višine, sva takoj vedela, da bova tukaj uživala. Vas je polna restavracij, kavarn, pekarn in trgovinic, hkrati pa je odlično izhodišče za pohode.
Najine naslednje štiri noči sva preživela v apartmaju Kazbegi Best View (cca. 50€ na noč) ki je že s svojim imenom obljubljal razgled – in ga tudi ponudil.
Gergeti Trinity Church – najbolj znana razglednica Gruzije
Prvo jutro nama vreme ni bilo najbolj naklonjeno. Ker se v Gruziji večina kavarn odpre šele okoli devete ali desete ure, sva najprej odšla na pozen zajtrk.
Ko se je pokazalo sonce, sva se peš odpravila proti znameniti cerkvi Gergeti Trinity Church.
Do vrha sva skupaj s fotografiranjem potrebovala približno uro in pol. Pot ni pretirano zahtevna, razgledi pa postajajo z vsakim korakom lepši.
Po povratku sva si privoščila odlično kosilo v mestu in preostanek dneva preživela bolj umirjeno.
Dolina Truso – skriti biser
Naslednji dan sva obiskala dolino Truso.
Že vožnja do izhodišča je bila prava avantura. Makadamska cesta je polna lukenj, večkrat sva morala ustaviti zaradi ogromnih čred ovc in krav, ki jih pastirji ženejo po cesti.
Pohod se začne precej nezanimivo, saj prvih nekaj kilometrov poteka po široki cesti. Ko prečkaš most, pa se pokrajina popolnoma spremeni.
Pred tabo se odpre čudovita dolina z mineralnimi vrelci, konji, starimi ruševinami in neverjetnimi razgledi.
Skupaj sva prehodila okoli 17 kilometrov. Če bi šla še enkrat, bi prvi del poti prevozila z avtom in več časa namenila raziskovanju same doline.
Juta – najlepši dan celotnega potovanja
Če bi morala izbrati samo en pohod v Gruziji, bi brez razmišljanja izbrala Juto.
Pokrajina je neverjetna in me je ves čas spominjala na Dolomite. Povsod so slapovi, reke, pašniki s konji in mogočni vrhovi Kavkaza.
Cesta te pripelje do zapore, od tam pa je še nekaj kilometrov hoje do vasi.
Od vasi sva nadaljevala proti znameniti Fifth Season koči, kjer sva pojedla enolončnico. Hrana ni bila nič posebnega, razgled pa je bil vreden vsakega koraka.
Nadaljevala sva še do slapu, tam obrnila, na poti nazaj pa se ustavila na kavi in poskusila sladico, podobno marlenki, ki je bila naravnost fantastična.
Skupaj sva prehodila približno 15 kilometrov.
Vinska Gruzija
Po štirih dneh v gorah sva se odpravila proti vinorodnemu delu Gruzije. Na poti sva se ustavila še v eni zelo turistični vasici v bližini Tbilisija – Mcheta, si ogledala mogočno cerkev in spila kavo, nato pa nadaljevala proti družinski vinarni Muzzini Wines, kjer sva imela rezervirano degustacijo.
To je bila brez dvoma ena boljših odločitev celotnega potovanja.
Vinarno po očetovi smrti vodijo njegovi mladi sinovi, mama pa še vedno pripravlja pristno domačo gruzijsko hrano. Pred nama se je znašla miza, polna tradicionalnih jedi, zraven pa sva degustirala tri različna vina in poskusila še njihovo tradicionalno žganje – čačo.
Za celotno izkušnjo – neomejeno hrane, degustacijo vin in čačo – sva odštela le 25 € na osebo.
Tam sva preživela več kot dve uri, odšla popolnoma navdušena in tako sita, da sva se komaj premikala.
Tbilisi – mesto z dušo
Po degustaciji sva se odpravila proti Tbilisiju, kjer sva naslednje tri noči bivala v hotelu Sandali Hotel (cca 70€ na noč z zajtrkom). Hotel ima odlično lokacijo, prijazno osebje in zelo lep razgled na mesto, zato ga brez težav priporočava.
Ker sva prispela šele proti večeru, sva naredila le kratek sprehod po starem mestnem jedru, nekaj pojedla in se odpravila spat.
Naslednje jutro sva oddala rentan avto, saj ga v Tbilisiju res ne potrebuješ. Mesto je zelo prijazno za peš raziskovanje, za daljše razdalje pa je Bolt izredno poceni.
Kot skoraj na vsakem potovanju sva se tudi tukaj udeležila Free Walking Toura, saj se nama zdi, da mesto na tak način vedno najbolje spoznaš.
Tri ure in pol nama je vodička pripovedovala o zgodovini Gruzije, življenju domačinov, njihovih navadah in običajih. Ogledali smo si znameniti stolp z uro, staro mestno jedro, kip Mother of Georgia, ulico s kipi in celo podzemno tržnico v enem izmed podhodov.
Po turi sva raziskovala še modernejši del mesta, se sprehodila skozi nakupovalno središče, se ustavila na pijači in dan zaključila z odlično gruzijsko večerjo. Za oba sva ponovno plačala le okoli 25 €, kar je bilo glede na količino in kakovost hrane skoraj neverjetno.
Največja tržnica v mestu
Naslednje jutro sva si po odličnem zajtrku ogledala še en del mesta. Z Boltom sva se za približno 2 € zapeljala do ogromne pokrite tržnice.
Težko opišem, kako velika je.
Spomnila naju je na mešanico tržnic v Bosni in Vietnamu. Prodajajo praktično vse – od sadja, zelenjave, začimb in oreščkov do telefonov, parfumov, oblačil, gospodinjskih aparatov in še marsičesa.
Od tam sva se sprehodila do velikega mestnega parka, kjer je bilo tisti dan res živahno vzdušje. Ravno je potekalo svetovno prvenstvo v nogometu, zato so postavili velik ekran, gasilske klopi in številne stojnice s hrano ter pijačo.
Veliko pivo je stalo okoli 1,50 €, park pa je bil poln družin, otrok in ljudi, ki so preprosto uživali v popoldnevu. Imel je res sproščen, domač in prijeten utrip.
Zvečer sva se vrnila v staro mestno jedro, si na enem izmed trgov privoščila še eno odlično večerjo, v ozadju pa je igrala živa glasba. Takšni večeri so nama ostali med najlepšimi spomini na Tbilisi.
Zadnji dan in pot domov
Zadnji dan sva želela izkoristiti do zadnje minute.
Do kipa Mother of Georgia sva se zapeljala z žičnico, nato pa se peš spustila skozi lepo urejen botanični vrt nazaj proti mestu.
Na poti sva se ustavila še na kavi, kupila nekaj zadnjih spominkov, nekaj steklenic gruzijskega vina in seveda njihove znamenite sladice Churchkhela, ki jih vidiš skoraj na vsakem koraku.
Do glavne železniške postaje naju je ponovno zapeljal Bolt, od tam pa sva se z vlakom odpravila proti Kutaisiju.
Kupila sva vozovnici za 1. razred, saj sva želela nekoliko več udobja. Za približno 25 € na osebo sva se tri ure in pol vozila od Tbilisija do postaje pri letališču Kutaisi.
Je Gruzija vredna obiska?
Če na kratko povzameva – absolutno.
Najbolj naju je navdušila neverjetna narava, mogočne gore Kavkaza, odlični pohodi in dejstvo, da Gruzija še ni tako turistična kot številne druge evropske destinacije. Vse skupaj deluje precej bolj pristno in divje.
Hrana je bila skoraj povsod odlična, porcije ogromne, cene pa presenetljivo nizke.
Seveda ni vse popolno. Promet je precej kaotičen, ceste so marsikje polne lukenj, vozniki pa precej nepredvidljivi. Ampak tudi to je del gruzijskega šarma.
V enem tednu sva videla ogromno, pa vseeno ostaja še veliko krajev, ki jih nisva uspela obiskati. Prav zato sva skoraj prepričana, da se bova v Gruzijo še vrnila.
Če iščeš destinacijo, kjer lahko v enem potovanju združiš pohodništvo, čudovito naravo, bogato zgodovino, izvrstno kulinariko, vino in ugodne cene, potem Gruzijo brez pomisleka dodaj na svoj seznam.